lubiana

Rimljani so začeli graditi kolonijo Julijo Emono v prvem desetletju 1. stoletja našega štetja, na prostoru središča današnje Ljubljane, prestolnice Slovenije, na levem bregu reke Ljubljanice, ki se je v antiki imenovala Navport.

Zaradi kamnitega napisa, odkritega pred več kot sto leti vemo, da je Emona v drugi polovici leta 14 oziroma v začetku leta 15 našega štetja že stala, in da sta v mestu cesarja Avgust in Tiberij dala zgraditi neko večjo javno zgradbo, morda obzidje s stolpi. V mesto so Rimljani naselili koloniste iz severne Italije. Po imenu poznamo okoli 30 družin, ki so bile naseljene v mesto; od teh jih je 13 prišlo iz severne Italije, v glavnem iz padske nižine.

Emona je cvetela od prvega do petega stoletja. Mesto je bilo zasnovano kot pravilen pravokotnik z glavnim trgom, forumom, in mrežo pravokotno sekajočih se cest, med katerimi so bile gradbene parcele. Pod tistimi cestami, ki so tekle v smeri Z-V, so bile zgrajene kloake, veliki kanalizacijski kanali ki so odvajali odpadno vodo v reko Navport. Mesto je bilo zaprto z obzidjem s stopli ter mestoma z enima ali dvema vodnima jarkoma. Poseljeni so bili tudi nekateri predeli izven obzidja. Poznana je lončarska četrt za severnim obzidjem. Ob severni, zahodni in vzhodni vpadnici v mesto – iz smeri Celeje, Akvileje in Nevioduna – so po rimski navadi nastala grobišča. Predvsem severno emonsko grobišče je temeljito raziskano.

Kot rimska kolonija je imela Emona obsežno pripadajoče območje, za katerega je bila administrativni, politični, ekonomski in kulturni center. Emonsko upravno območje (ager) je segalo do Atransa (Trojane) in ob Karavankah na severu; na vzhodu je meja tekla nekje pri Višnji gori, na jugu pa verjetno po Kolpi. Na zahodu je emonski teritorij mejil na akvilejskega.

 

 

 

Emona photo gallery